Gunnera

Med obiskom Nizozemske in Belgije, sem bil ponovno presenečen nad Gunnero. Ne samo, da je ena največjih trajnic(sam večje trajne rastline še nisem videl), rod je po svojih značilnostih poseben v rastlinski sistematiki.

Gunnera je rod, ki ima svoje predstavnike v S in J Ameriki,Tasmaniji  in eno vrsto, ki raste v Afriki. Rod, je tudi edini predstavnik družine Gunneraceae in ima okoli 40-45 vrst. Največji predstavnik je G. manicana(2-3m v višino in z velikostjo lista 1,5-2 in dolžino stebla 2,5-2,8 m) do miniaturne G. albocarpa in G. magellanica, kjer so lističi veliki 4-9 cm in imajo 8-10 cm dolge peclje.

Posebnosti, ki loči družino in rod od ostalih cvetnic so:

* da živijo v simbiozi(sožitju) z modrozelenimi algami. Strokovno se to sožitje imenuje cianobakterijska simbioza. Bakterije dajejo rastlini dušik v zameno, pa jim gunera daje ogljikove hidrate.

*Da so bakterije v medceličnem prostoru. Pri ostalih cvetnicah so simbiotske bakterije v posebnih celicah(Fabaceae, Podocarpus)

*Da so razvile posebne žlezne strukture na bazi listov ki služijo za lažji vhod bakterij v rastlino. Žleze so formirane že pri kličnih listih ko ti kalijo in prihajajo na površje skozi zemljo, ki ima bakterije.

Fosilni ostanki dokazujejo, da je rod star vsaj 95 milijonov let

V hortikulturi je precej zmešnjave pri določanju obeh najpopularnejših vrst. Po mnenju, kar nekaj poznavalcev in gojiteljev v Evropi prodajajo le G. tinctoria, G.manicana, ki jo najdemo v katalogih je dejansko G. tinctoria. Vrsti se med sabo ločita predvsem v velikosti in širini socvetja, ki je pri G. manicana lahko široko do 80 cm pri G. tinctoria pa 20-30 cm.

Gunnera tinctoria(sinonimi: Gunnera chilensis , Gunnera scabra)

Slovenščina jo pozna pod imenom gunera v domovini in angleškem govornem področju jo imenujejo: čilska gunera, čilska rabarbara,orjaška rabarbara,nalka.

Sam sem bil dolga leta prepričan, da rastlina ne preživi zime v Sloveniji. Mnenje sem spremenil po pogovoru z glavnim vrtnarjem graškega botaničnega vrta. Tu imajo gunero posajeno zunaj že 25 let in je do sedaj preživela vse zime in sušna vroča poletja. Rastlina je kljub zanjo neugodnim pogojem orjaška in se vsako leto na novo olista in cveti.

Skrivnost uspeha in preživetja, se skriva v zimski zaščiti rastline. Po prvem močnejšem mrazu, ki poškoduje liste se listi porežejo, z njimi se pokrije sredinski brst in okolica,na vse skupaj pa se nasuje čim bolj zraćen mulč(slama). Sam bom uporabil smrekove veje. Bistvo zaščite je v začetni plasti gunerinih listov,  ki delujejo kot streha nad živim brstom in odvajajo padavine in vlago, ki prihaja pozimi skozi mulč stran od brsta. Tudi smrekove veje, ki pravilno naložene odvajajo vodo skrbijo, da je v notranjosti čim bolj suho. Spomladi se konec aprila-začetku maja odstrani zaščita,  rastlino  se pognoji s preperelim hlevskim gnojem in kar kmalu lahko občudujemo novo rast. Brez zaščite rastlina preživi največ -8 °C.

Razmnožujemo jo s setvijo semena, ki mora biti čim bolj sveže. Na posameznem cvetnem steblu ima rastlina do 80000 semen ki so zrela živo rdeče barve. Po setvi je potrebna hladna stratifikacija skozi zimo.Kalitev je neenakomerna in traja par mesecev. Seme, ki sem ga sejal lansko leto, še vedno kali in vsakih par tednov je potrebno sejančke prepikirati v lončke.

Drugi način se uporablja za stare rastline. Izkop matične rastline(zaradi velikosti je to podobno izkopu drevnine) spomladi in delitev sadike. Pri pravilnem odkopu ima vsak del svoje korenine, ki jih prikrajšamo zaradi lažjega sajenja.

Rastlina posajena v vrtu je bila stara 4 leta, preden sem jo spomladi(konec aprila) posadil na stalno mesto. Greda je bila dodatno pognojena s preperelim hlevskim gnojem, dodal sem tudi organsko mineralno gnojilo. Zaradi dolge vegetacije(maj-oktober) se je rastlina pripravila na zimo in je od začetne velikosti zrastla za dvakrat. V poletnih mesecih sem jo redno zalival saj glede na velikost listov potrebuje velike količine vode.

Rastlina ima tudi uporabno vrednost. V domovini(Čile) uporabljajo listne peclje tako, da jih olupijo in jedo sveže skupaj s soljo in čilijem. Stebla prav tako uporabljajo za pripravo likerjev in marmelad. Listi so uporabni za prekrivanje streh. Ker imam rastlino doma sem te listne peclje poskusil in moja ugotovitev ? Okus je zanimiv ne neprijeten morda malce grenak. Če ne bi bilo kaj drugega boljšega(npr ihanska rožica) bi se dalo s tem tudi preživeti.

Vsekakor je to zanimiva rastlina, ki pa potrebuje za svojo rast in razvoj kar nekaj nege in skrbi. Ne le zaščita pozimi temveč tudi zalivanje in redno dognojevanje skozi vegetacijo. Potrebuje veliko organske mase v območju korenin, zato je potrebno vsakoletno dodajanje komposta, ali še boljše preperelega hlevskega gnoja. Če ne bi bilo zgoraj omenjenih težav pri oskrbi bi tej rastlini rastlini dodelil V V 10. Tako pa ima po mojem vrednotenju V V 6.


Dodatek, ki ga dopisujem 5 let po pisanju prvotnega članka.



Se spomnite, da sem v članku  omenil gunero, ki raste v botaničnem vrtu v Graz-u. Zaradi urejanja novega dela so rastlino izkopali z buldožerjem in jo razdelili na 5 delov. En del te rastline sem dobil tudi sam. Ker je že v osnovi bila sadika ogromna in krepko večja kot tista, ki je rastla doma sem jo posadil, in ji v v naslednjem letu spomladi dosul preperelega hlevskega gnoja(eno veliko samokolnico). Rastlina ki je sedaj visoka kot jaz se bohoti z ogromnimi listi . Prav tako je letos naredila socvetje ki ima na sebi množico semen.

Zaradi velikega premera, ki ga zaseda sem kot podrast posadil še eno gunero, ki pa spada med manjše predstavnike rodu.


Gunnera magellanica je visoka komaj 5 cm in ima liste velike kot kovanec za 20centov. V širino se razraste v dobrih pogojih tudi do 1 metra. Zahteve glede prezimnosti, vlage in svetlobe  so iste kot pri njeni veliki sorodnici. Obe zahtevata zimsko zaščito, ki jo sam naredim iz listja Gunnere tinctoria .



V letu 2015 sem poskusno nasadil še dve guneri, ki se uporabljata kot pokrovni rastlini.



   Gunnera cordifolia,
 
ki je endemična rastlina Tasmanije. V višino zraste do 10 cm in ima okrogle svetlo zelene liste. Uporablja se kot pokrovna rastlina, saj se širi z poleglimi stebli. Širina ki jo lahko doseže posamezna rastlina je lahko do 1 m. Pravi okras pa so semena ki so rdeče oranžna, drobna in so na klaskih ki se dvigajo  nad listjem.




  Gunnera prorepens
iz Nove Zelandije ki ima lepe zeleno rdeče liste. Od vseh naštetih prenese tudi občasno sušo in pomanjkanje vode. Razrašča se z podzemnimi stebli iz katerih poganjajo listi. V primeru poškodb listov(hud mraz, suša) se iz njih ponovno obraste. Dekorativna je v rdečih semenih v poznem poletju.

Vsekakor so to zanimive rastline, ki pa potrebuje za svojo rast in razvoj kar nekaj nege in skrbi. Ne le zaščita pozimi temveč tudi zalivanje in redno dognojevanje skozi vegetacijo. Potrebuje veliko organske mase v območju korenin, zato je potrebno vsakoletno dodajanje    komposta, ali še boljše preperelega hlevskega gnoja.


Če ne bi bilo zgoraj omenjenih težav pri oskrbi bi tej skupini rastlin dodelil V V 10. Tako pa ima po mojem vrednotenju V V 6. Velik del ki vpliva na oceno je prezimnost rastline. Ob višanju povprečne zimske temperature in s tem posledično manjše potrebe po zastiranju rastline pozimi bi lahko oceno zvišal na 8. iN ZAKAJ JE NISEM? Z višanjem zimskih temperatur se višajo tudi poletne temperature in vpliv sončnih žarkov. V letu 2015 sem prvič opazil poškodbe na listih ki jih je povzročil sončni ožig.

Comments