Prvič sem videl to rastlino na vrtu v Prlekiji.
Čudovito obarvani listi, ki so takoj pritegnili moj pogled. Na mojo veliko
žalost rastlina ni imela imena pa tudi lastnica ga ni vedela, saj se je
izgubilo med transportom. Podobnosti z rodom Scilla so mi bile v pomoč pri
iskanju imena in s tem povezanega iskanja o zahtevah te rastline. Med iskanjem
sem sicer dobil rastlino, ki pa sem jo posadil na popolnoma neprimerno mesto v
senco in normalno vlažno prst poleti (kar je bilo pravilno) in pozimi (kar pri
tej rastlini pomeni zanesljivi propad). Ko sem rastlino končno našel s
pravilnim imenom, sem jo tudi naročil in od tedaj raste v vrtu.
Rod Ledebouria
spada v družino Hyacinthaceae (ki je bila v
preteklosti del družine Liliaceae) in je bil v
preteklosti del rodu Scilla. Vzrok za nov rod
ni bil toliko v morfoloških lastnostih, kot v tem, da rod Scilla raste na severni polobli, predstavniki Ledebouria pa v južni Afriki.
V rodu je zastopanih okoli 60 vrst katerih večina
raste v Afriki, po 1-2 predstavnika pa najdemo v Indiji in Madagaskarju. Razen
ene predstavnice rodu, ki jo bom opisal so vse ostale primerne za tople
notranje prostore bodisi kot lončnice ali pa so zastopane v zbirkah skupaj s
sukulentami in kaktusi.
Ledebouria cooperi (Ledebouria violacea, Scilla
cooperi, Scilla violacea)
Je edina primerna vrsta za gojenje v vrtovih. V
naravi (JAR) raste v vlažnih traviščih skupaj z Rhodoxis,
Hypoxis, Eucomis,…
in cveti od oktobra do februarja (ko je na Južni polobli poletje).
Največja posebnost in vrednost je v obarvanosti listov. Pokončni svetleče
zeleni listi z podolžnimi temno rdečimi progami jo krasijo skozi celo poletje.
Pri meni cveti maja - junija s svetlo rožnatimi socvetji, ki so sicer zanimiva,
a so v primerjavi z lepoto listov kratkotrajna. Rastlina pri nas med mirovanjem(pozimi)
izgubi vse liste. V naravi je zimzelena.
Sadimo jo v pozimi suha tla saj v dobi mirovanja
nima rada vlage. Pri meni se najbolje počuti skupaj z Eucomis
pale evansi, Eucomis vandermerveri, Arum. Na isti gredi raste še Bergenia, Ophiopogon,
Aconitum in Hydrangea
serrata, ki potrebujejo tudi pozimi normalna odcedna tla. Globina
sajenja ne vpliva veliko na prezimnost rastline. Na vrtu so bile nekatere
čebulice skozi zimo na površju, pa so prav tako odgnale kot tiste, ki so bile
pod zemljo.
 Druga možnost gojitve je da jih sadimo tako kot
dalije ali kane. Jeseni gomoljčke izkopljemo in jih spravimo v prostor, kjer je
lahko temperatura do 0°C.
Zalivamo zelo previdno saj se morajo čebulice izsušiti. To ne pomeni, da jo
lahko zasušimo kot Hypeastrum (Amarylis) temveč z njimi ravnamo kot s kaktusi ali
sočnicami pozimi. Spomladi jih konec
aprila sadimo v vrt. Ker se rastlina zelo razrašča z novimi čebulicami, ji
lahko omejimo prostor z vkopanim loncem. Za boljšo drenažo je lonec dobro
dodatno navrtati ob straneh in spodaj. Jeseni lonec preprosto odstranimo in ga
skupaj z gomoljčki prenesemo v prostor, kjer bo prezimil. Spomladi pred
sajenjem dodamo hranilno zemljo in ga ponovno vkopljemo. Prednost takšnega
sajenja je tudi v tem, da nam čebulic (ki so majhne in se med zemljo hitro
izgubijo) ni potrebno iskati in da rastline ne zmotimo.
Gorazd Mauer
|