Ledebouria cooperi

Prvič sem videl to rastlino na vrtu v Prlekiji. Čudovito obarvani listi, ki so takoj pritegnili moj pogled. Na mojo veliko žalost rastlina ni imela imena pa tudi lastnica ga ni vedela, saj se je izgubilo med transportom. Podobnosti z rodom Scilla so mi bile v pomoč pri iskanju imena in s tem povezanega iskanja o zahtevah te rastline. Med iskanjem sem sicer dobil rastlino, ki pa sem jo posadil na popolnoma neprimerno mesto v senco in normalno vlažno prst poleti (kar je bilo pravilno) in pozimi (kar pri tej rastlini pomeni zanesljivi propad). Ko sem rastlino končno našel s pravilnim imenom, sem jo tudi naročil in od tedaj raste v vrtu.

Rod Ledebouria spada v družino Hyacinthaceae (ki je bila v preteklosti del družine Liliaceae) in je bil v preteklosti del rodu Scilla. Vzrok za nov rod ni bil toliko v morfoloških lastnostih, kot v tem, da rod Scilla raste na severni polobli, predstavniki Ledebouria pa v južni Afriki.

V rodu je zastopanih okoli 60 vrst katerih večina raste v Afriki, po 1-2 predstavnika pa najdemo v Indiji in Madagaskarju. Razen ene predstavnice rodu, ki jo bom opisal so vse ostale primerne za tople notranje prostore bodisi kot lončnice ali pa so zastopane v zbirkah skupaj s sukulentami in kaktusi.

Ledebouria cooperi (Ledebouria violacea, Scilla cooperi, Scilla violacea)

Je edina primerna vrsta za gojenje v vrtovih. V naravi (JAR) raste v vlažnih traviščih skupaj z Rhodoxis, Hypoxis, Eucomis,… in cveti od oktobra do februarja (ko je na Južni polobli poletje).

Največja posebnost in vrednost je v obarvanosti listov. Pokončni svetleče zeleni listi z podolžnimi temno rdečimi progami jo krasijo skozi celo poletje. Pri meni cveti maja - junija s svetlo rožnatimi socvetji, ki so sicer zanimiva, a so v primerjavi z lepoto listov kratkotrajna. Rastlina pri nas med mirovanjem(pozimi) izgubi vse liste. V naravi je zimzelena.

Sadimo jo v pozimi suha tla saj v dobi mirovanja nima rada vlage. Pri meni se najbolje počuti skupaj z Eucomis pale evansi, Eucomis vandermerveri, Arum. Na isti gredi raste še Bergenia, Ophiopogon, Aconitum in Hydrangea serrata, ki potrebujejo tudi pozimi normalna odcedna tla. Globina sajenja ne vpliva veliko na prezimnost rastline. Na vrtu so bile nekatere čebulice skozi zimo na površju, pa so prav tako odgnale kot tiste, ki so bile pod zemljo.

Druga možnost gojitve je da jih sadimo tako kot dalije ali kane. Jeseni gomoljčke izkopljemo in jih spravimo v prostor, kjer je lahko temperatura do 0°C. Zalivamo zelo previdno saj se morajo čebulice izsušiti. To ne pomeni, da jo lahko zasušimo kot Hypeastrum (Amarylis) temveč z njimi ravnamo kot s kaktusi ali sočnicami  pozimi. Spomladi jih konec aprila sadimo v vrt. Ker se rastlina zelo razrašča z novimi čebulicami, ji lahko omejimo prostor z vkopanim loncem. Za boljšo drenažo je lonec dobro dodatno navrtati ob straneh in spodaj. Jeseni lonec preprosto odstranimo in ga skupaj z gomoljčki prenesemo v prostor, kjer bo prezimil. Spomladi pred sajenjem dodamo hranilno zemljo in ga ponovno vkopljemo. Prednost takšnega sajenja je tudi v tem, da nam čebulic (ki so majhne in se med zemljo hitro izgubijo) ni potrebno iskati in da rastline ne zmotimo.

Gorazd Mauer

Comments