Manj znana drevnina v naših vrtovih

Manj znana drevnina v naših vrtovih


V članku bom predstavljal manj znano drevnino, ki jo najdemo v vrtovih in parkih. Vzrokov, da opisane rastline niso bolj prisotne je več, najpogostejši so:

  •        Rastlino je težko razmnožiti in v proizvodnji ni dovolj matičnih rastlin. Težko razmnožljive rastline niso zanimive za masovno vzgojo, saj so stroški za vzgojo sadik previsoki in posledično je tudi cena sadike visoka(Franklinia, ..)
  •       rastline niso dekorativne in s tem mislim cvetoče v obdobju množičnih pomladanskih nabav rastlin. Necvetoča rastlina, ki stoji med množico čudovito cvetočih pač ne pritegne kupcev.
  •     Rastline so šele pred kratkim prišle v hortikulturo. V zadnih dveh desetletjih je bilo več uspešnih ekspedicij na Kitajsko, Vijetnam, Korejo, ki so s sabo prinesla rastline(seme in sadike). Čas od prenosa, testiranja in razmnoževanja traja tudi več desetletij in v začetku so rastline dostopne ozkemu krogu ljudi.
  •     Nepoznavanje rastlin, ki se pojavijo na tržišču. Predvsem je odločujoči faktor pomanjkanje informacij o zahtevah rastline, njeni prezimnosti in oskrbi.

V članku predstavljena drevnina raste v vrtu Rifnik že več let in je v tem času preživela tako visoke temperature(2013 +38C) kakor tudi nizke temperature (-20c). Ob pravilni legi, nas bo razveseljevala z obliko rasti, okrasnimi plodovi in neobičajnim časom cvetenja.


Heptacodium myconoides


Heptacodium
Spada v družino Caprifoliaceae, kamor spadajo še vrtnarsko pomembni rodovi Abelia, Dipelta, Leycesteria ,Knautia, Lonicera, Symphoricarpos, Weigela. V vrtove je prišel leta 1980, ko so ga ponovno pripeljali s Kitajske. Drevnina, ki je okrasna v listih(ki so bleščeče zelene barve),cvetovih(ki so beli in pričnejo s cvetenjem v poletnih mesecih in pocvitajo do
jeseni), oplojenih cvetovih(ki so rdeče barve in ostanejo na rastlini do prvega močnega mraza) in čudovitem lubju( ki se lušči z vej in debel). V višino zraste do 5 m in v širino 3-4 m. Vzgajamo ga lahko kot drevo ali kot grm dobro prenaša rez. Poleg svoje večkratne okrasne vrednosti je zaradi časa cvetenja(v tem času tako obilno  cveti le malo rastlin) prava čebelja paša in  magnet za čebele in čmrlje. Prenaša sonce in polsenco ter vsaka vrtna tla. Ko je vraščen ni občutljiv na sušo in vročino. Prav tako dobro prenaša soljena tla kar je še posebej pomembno za javne nasade, kjer so v bližine ceste in pločniki.



Leycesteria


V naši klimi lahko pozimi nadzemni deli pomrznejo do tal,  a se dobro obraste. Rod je dekorativen zaradi poznega in dolgotrajnega cvetenja, prvi cvetovi na rastlini se pojavijo v juniju in cveti do  konec septembra. Iz tal spomladi poženejo zelene veje, ki se razvejajo in na konceh nosijo socvetja,  ki so rdeče barve. Cvetovi, ki se razvijajo v socvetjih so beli ali rožnati. Iz oplojenih cvetov se razvijejo temno vijolični plodovi, ki so v dodatni okras rastlini. Prav nič nenavadnega ni, da so v istem socvetju cvetovi in plodovi. Rastlina zraste do 1,5 m v višino. Če rastline ne porežemo spomladi do tal je lahko visoka do 2,5m. Obe opisani vrsti se lahko uporabljata kot solitarne rastline ali kot ozadje pri gredah. Za rast in razvoj potrebuje sonce ali zelo svetlo senco. Na vlago v tleh ni občutljiva. Ustreza  ji suha odcedna zemlja, tudi na hranila ni zahtevna. Plodovi L. formosa imajo okus po karameli/ čokoladi, vendar je treba vedeti in poznati čas zorenja, saj iz lastnih izkušen vem, da so nedozoreli ali prezorjeni plodovi neokusni.

Leycesteria formosa Golden lantern je sorta,  ki ima svetlo zelene do rumeno zelene liste, ki so kontrast temno rdečim socvetjem in plodovom. Kljub barvi listov ni občutljiva na sonce in v vrtu ustvari svetli kontrast. Je izredno dekorativna kot samostojno rastoča rastlina.

Leycesteria formosa Purple rain,  ima temno zelene liste, ki so rahlo rdečkasto nadahnjeni. Dekorativna je tako zaradi listov, kot belih cvetov in temno rdečih plodov.

Leycesteria crocothyrsos je vrsta, ki naj bi bila vsaj po literaturi in virih bolj občutljiva na mraz kot L. formosa. Sam jo imam že 6 let in raste brez vseh problemov. Čas cvetenja je od konca maja do sredine avgusta. Ima rumeno zelena socvetja in rumene cvetove. Plod ni tako dekorativen saj je zelene barve in neopazen. Sam jo imam zaradi križanja med obema vrstama . Zahteve in pogoje ima iste kot Leycesteria formosa.



Prostranthera cuneata

Je doma v Avstraliji.V domovini ji pravijo alpska grmasta meta (alpine mint bush). Rastlina je v vrtu Rifnik posajena že več kot 15 let torej lahko rečem, da je kar dobro prezimna. Spada med zimzelenke le v izredno hudi zimi odvrže lističe (pri meni je bilo to samo enkrat pri temperaturi -21C) ). Potrebuje sončno, odcedno rastišče, zavarovano pred zimskim vetrom. V Evropi je več tipov, ki prihajajo iz različnih višin in so zaradi tega bolj ali manj odporni na nizke temperature. Rastlina ima na temnozeleni podlagi listja čudovite bele cvetove v poletnih mesecih in zelo rada tudi pocvita do mraza. V domovini cveti od novembra do aprila pri nas pa od začetka junija do avgusta (brez pocvitanja). Višina rasti (vsaj pri tem tipu, ki ga imam sam) je 1,2 m in širina cca. 1 m. Uporabna rastlina za večje skalnjake in sončna suha rastišča . Zdrobljeni listi imajo lep vonj, v suhem vročem dnevu se von z rastline zazna tudi nekaj metrov stran od rastline.



Choisya x dewitteana ’Aztec Pearl’

(sin Choysia ternata ’Aztec Pearl’)


Rastlina spada v isto družino kot limone, pomaranče . Nastala je z načrtnim križanjem dveh vrst Choisya dumosa var. arizonica x Choisya ternata. Od prve vrste je podedovala dobro odpornost na nizke temperature od druge pa čudovite dišeče cvetove. Nastala je leta 1982 v Angliji.  V vrtu je grm, ki ima dekorativne in dišeče bele cvetove, ki dišijo po limoni. Ker je zimzelena je dekorativna  tudi zaradi listov pozimi. Listi so deljeni, bleščeče temno zeleni in dišijo, če jih poškodujemo. Cveti v aprilu in maju, pocvita do jeseni. V času bujnega cvetenja se vonj širi po celotnem delu vrta. V izredno hudih zimah(v vrtu je bilo to samo enkrat) pride do poškodb vej in listov vendar se rastlina spomladi hitro obraste. Sam jo tudi
precej obrezujem (ne samo spomladi), pri pomladitvenem obrezovanju je najprimernejši čas zgodaj spomladi,  ko minejo nevarnosti spomladanskih slan. Pozimi rastlina nima rada dopoldanskega sonca in vetra,  najboljše je,  če jo posadimo pred kakšen iglavec ali v hladnih legah ob zavetje stene. Vrtnarji so vzgojili tudi manjšo sorto C.X d. White dizzler, ki zraste do 1,5 m višine in 1 širine. Poleg zgoščene rasti je odporna na nizke temperature kot zgoraj opisana sorta.





Olearia nummulariifolia RIFNIK


Sorta, ki je nastala naključno z brstno spremembo v vrtu Rifnik leta 2001.

 V teh letih sem ugotovil, da je sorta veliko bolj odporna na nizke temperature in da boljše in hitreje raste kot osnovna vrsta. Lističi so večji bleščeče zeleni prezimni. Cvetovi se pojavijo poleti so bele barve in po obliki in zgradbi podobni marjetkam, zato ne čudi njeno ime drevesasta marjetica. V višino zraste do 100 cm v širino 80 cm. Za rast in razvoj potrebuje sončno lego in odcedno zemljišče brez zimskega vetra. Uporabljamo jo lahko kot solitarno rastlino ali kot grmovnico skupaj z rastlinami na skalnjaku.


Sinocalicanthus in Sinocalycalycanthus


Rodova imata  dva predstavnika ki sta uporabna v hortikulturi.  S. chinensis in križanec X Sinocalycalycanthus  raulstonii( Calycanthus floridus x Sinocalycanthus chinensis ) s sorto Hartlage Wine in Venus . V zadnjih letih se je tej dvojici pridružila sorta Aphrodita, ki je nastala s križanjem 3 vrazličnih rastlin(Calycanthus floridus x Sinocalycanthus chinensis x Calycanthus  occidentalis) .Ker te rastline še ni v vrtu o njej ne bom pisal. S. chinensis in križanec X Sinocalycalycanthus  raulstonii  Hartlage Wine imata velike
temnozelene bleščeče liste  in čudovite cvetove. Sinocalycanthus ima snežno bele cvetove, Sinocalycalycanthus pa temno rdeče cvetove. Oba potrebujeta za rast dovolj svetlobe in dobro zemljo. Cvetita v juniju  juliju oba še pocvitata do mraza. Sta tudi popolnoma prezimna in odporna, uporabljata se kot ozadje v vrtnih nasaditvah ali kot samostojna drevnina.




Rastlin, ki so nove in redke v naših vrtovih in parkih je veliko. Vse od njih nimajo okrasne vrednosti, so pa vseeno zanimive in nenavadne. Z njimi spoznavamo čudoviti rastlinski svet in se od njih učimo in svoje znanje širimo naprej. Vsaka pogosta rastlina, ki je v vrtu je bila na začetku nova in nenavadna z njeno širitvijo po vrtovih pa je postala znana in priljubljena. Vrtnar s svojim interesom in ne nazadnje znanjem, ki ga dobi z vzgojo rastlin, je tisti, ki odloča ali je rastlina primerna in uspešna, da jo razmnoži in poskrbi za njeno širitev po naših vrtovih.













Gorazd Mauer

www.rifnik.si

Comments