Pozor pri ameriških slamnikih

V zadnjem obdobju sem dobil nekaj vprašanj o čudnem pojavu na slamnikih, ki so ga opazili na več lokacijah. Najpogosteje je vprašanje kaj se je zgodilo s cvetom, da je naenkrat postal izmaličen in zelen.

Tudi sam sem imel na vrtu podoben pojav, ko se je osamljena sadika iz čudovite sorte E. a. 'Doubledecker' spremenila v zeleno pošast. Sprememba ni posledica genskega vpliva (ni nova mutacija) prav tako nanjo ne vplivajo sorte, ki so bile uporabljene v križanju.

Vzrok pojava je rastlinska bolezen Phytoplasma asteris ali rumenica aster s

Ameriški škržatek (foto mag. Gabrijel Seljak)
kratico AY (aster yellows). Da bolezen ni nova, kažejo zapiski iz leta 1922, kjer je bolezen prvič opisana. Napada poleg slamnikov še nekaj gospodarsko pomembnih rastlin (med 400-800 različnih rastlin).

Fitoplazme so najmanjši znani celični organizmi brez celične stene, ki napadejo rastline in po vsem svetu povzročajo preko 1000 rastlinskih bolezni. V rastlini naseljujejo v prevodno celičje (floem). Evolucijsko se nahajajo med virusi in bakterijami in so jih pričeli raziskovati precej pozno. Spremembe, ki jih povzročajo rastlinam so včasih pripisovali različnim virusom in bakterijam.

Vrst fitoplazmoz je več. Najbolj poznana je rumenica vinske trte, rumenica ovsa in sedaj še rumenica aster.

Okužba se širi s pomočjo prenašalcev (vektorjev), ki so v tem primeru škržatki. Ti prenašajo še ostale bolezni od katerih je najpomembnejša rumenica vinske trte, ki je prisotna v Sloveniji že kar nekaj let. Topla poletja in mile zime povečujejo populacije škržatkov in populacija se širi po ozemlju. Od večjih prenašalcev je treba omeniti še človeka, ki lahko pri razmnoževanju (delitvi rastlin) s sokom okužene rastline okuži celotno proizvodnjo.

Različne vrste slamnikov so nanjo različno dovzetne in nobena od vrst ni nanjo odporna.

Od prve okužbe do vidnih znakov mine od 2-3 leta. Prvo leto po okužbi rastlina ni prizadeta, drugo leto prične zaostajati pri rasti in socvetja dobijo zelenkasti nadih. Mladi listi so bledo zelene barve pri močnejšem napadu rumeno zeleni. V kolikor nismo pozorni na znake so okužene rastline vir novih okužb. Bolezenski znaki triletnih okuženih sadik so opisani spodaj.

Znaki okužbe se pojavijo takoj spomladi kmalu po vzniku iz zemlje. Na okuženih listih se pojavi izguba barve in rumenenje. Ta dva znaka tekom vegetacije izgineta ali pa sta prekrita, saj so lahko listi poleti normalno obarvani in zeleni (svetlo zeleni kot pri pomanjkanju hranil). Bolezen, ki je prisotna v rastlinskem tkivu (čeprav brez znakov okužbe) povzroči deformacijo socvetja. Okuženo socvetje spremeni barvo in postane zeleno, zeleno roza. Prav tako se na socvetju pojavijo izrastki, ki spominjajo na majhna socvetja. Socvetje okužene rastline je sterilno. Pri hudem napadu se tudi cvetni brsti preobrazijo v liste.

Napadene rastline so bolj podvržene napadom zemeljskih bakterij in močno

poškodovane rastline lahko pozimi propadejo.

Sredstev za zatiranje NI. Edina učinkovita zaščita je UNIČENJE okuženih rastlin. Rastline, ki so okužene skopljemo iz zemlje in uničimo (zažgemo). Če smo simptome opazili na nasadu, kjer je več sadik slamnikov, je najboljše, da uničimo še njih, čeprav na njih ni vidnih znamenj okužbe.

Širjenje bolezen preprečujemo še z naslednjimi ukrepi:

  • Sajenje z rastlinami, ki odvračajo škržatke (npr. rman, meta,…),
  • nabava novih sadik iz zdravih virov,
  • čiščenje in razkuževanje orodja in rok (pomaga tudi pri virusih) po čiščenju odcvetelih cvetov.


Bolezen je prisotna na večjem številu rodov in vrst rastlin, nekatere so tudi gospodarsko pomembne. Sorodnik AY je rumenica vinske trte, ki je v zadnjem času postala prava nadlega v naših vinogradih.

Spodaj je seznam nekaterih rastlin ki jih napade AY. V oklepaju je letnica potrditve fitoplazmoze, rastline v odebeljenem tisku so gospodarsko pomembne rastline:

  • Aconitum proliferation (2001),
  • Callistephus chinensis (1993b),
  • Brassica spp. (2001),
  • Daucus carota (2001),
  • Chrysanthemum frutescens (2000),
  • Taraxacum officinale (2001),
  • Lactuca sativa (1993),
  • Hyacinthus (2003),
  • Hydrangea macrophylla (1993),
  • Allium cepa,
  • Primula sp. (1993),
  • Echinacea purpurea (1997),
  • Lycopersicon esculentum (1993),
  • Opuntia sp. (1996),
  • Cyclamen persicum (1997),
  • Delphinium hybrid (1993),
  • Trifolium sp. (1993),
  • Solanum melongena (1997),
  • Gladiolus hybrid (1966),
  • Brassica oleracea var. capitata (1997b),
  • Zea mays (1998b),
  • Morus bombycis (1998b),
  • Olea europaea (1996),
  • Phlox sp.,
  • Gladiolus sp.,
  • Coreopsis sp.,
  •  Petunia hyb..

 

Kot laik pa se ob pojavu bolezni sprašujem, kakšen je pomen in vzrok te bolezni. Zanimivo je, da je prišlo do večjega pojavljanja v času, ko je echinacomanija zajela Evropo in posledično tudi naše kraje. Prvotna proizvodnja na klasičen način ni zadostila potreb in želj kupcev zato je prišlo do masovne proizvodnje. Veliko število enakih rastlin na površini (monokultura) in z istim genskim materialom (celično razmnoževanje, kjer iz delčka tkiva pridobijo par tisoč sadik) je očitno vplivalo na razširjenost bolezni. Če se še prav spominjam, se to ni zgodilo prvič. Ko se je razmahnilo tkivno razmnoževanje host smo dobili hosta virus, ki je pri nekaterih vrtnarjih zdesetkal hoste. Ko smo pričeli z nakupom tkivno razmnoženih telohov, smo dobili črno pegavost (Conithyrium hellebori) in telohov virus (Carlavirus).
V tujini so že pričeli masovno tkivno razmnoževati vrtne orhideje zato iz zgoraj opisanih primerov čakam na nov izbruh bolezni na teh rastlinah. V zadnjih dveh letih se je povečalo zanimanje za rod plučnikov in upam, da ne bom črnogled z možnostjo novih bolezni.


Besedilo:
Gorazd Mauer


Fotografije:
- Gorazd Mauer
- svetovni splet

Comments