V hortikulturi je še vedno ustaljeno mnenje, da je odpornost rastlin le sinonim za odpornost na nizke temperature

Agave parry  

Iz lastnih izkušenj sem z leti spoznal, da je prezimnost rastline seštevek vseh stresov okolja (nizka temperatura, vlaga v tleh, veter, mesto sajenja) in odziva rastline nanje. Prav tako na prezimnost rastline vpliva celotno dogajanje v vegetacijskem obdobju in ne le neposredno ob samem stresu npr.   pozimi.

Preživetje rastlin pozimi je tako le del odzivov rastlin na dogajanje, ki se je

odvijalo v vegetacijskem letu. Oslabljene, prepozno sajene rastline so bolj občutljive na stres pozimi in tudi bolj podvržene propadu.

Vse prezimne rastline, tako trajnice kot drevnina, imajo različne tehnike prilagoditve na nizke in ekstremne temperature.

                                                                                                                                      Aspidistra elatior    

Trajnice imajo tako prezimnost nadzemnega dela nižjo in prej pomrznejo kot podzemni del (korenine, čebulice, gomolji). Pri tej skupini rastlin lahko govorimo o nadzemni (poganjki, listi) in podzemni (korenine, čebulice, gomolji) trdnosti oziroma prezimnosti rastline. Primeri takšnih rastlin so Fuksia magelanica var. riccartonii s številnimi sortami, kjer nadzemni del pomrzne že pri temperaturi 1°C do 2°C, podzemni del pa brez težav preživi temperaturo do -25°C. V to skupino spadajo tudi različne čebulnice in gomoljnice, ki so v naše vrtove prišle iz precej toplejših klimatov npr.: Agapanthus sp., Eucomis sp., x Amacrinum.

Prezimni kaktusi ob primerni oskrbi preživijo zimsko temperaturo tudi do -28°C, če so primerno oskrbovani in prihajajo z najvišjega rastnega območja. Populacija kaktusov iste vrste, ki imajo rastno območje od 300 m nadmorske višine do 4000 m nadmorske višine, je različno odporna na nizke temperature in vlago pozimi.

Echinocereus reichenbachi        

Podatek, od kod prihaja posamezna vrsta rastline, je brezpredmeten, če istočasno ne poznamo tudi: nadmorske višine, rastišča in pogojev, ki vladajo na tem rastišču. Vsi podatki skupaj dajo odgovor ali je ta rastlina sposobna preživeti v naši klimi ali pa bo zaradi različnih vzrokov (ne samo nizke temperature) propadla.

Vplivi na prezimnost rastlin

Krajšanje dneva in padci temperature v jesenskih mesecih vzpodbudijo rastline k tvorbi snovi, ki jim omogočajo preživetje v zimskih mesecih. Rast rastlin se prične zmanjševati in rastline prehajajo v dobo mirovanja. Tkiva, ki so nastala v času vegetacije otrdijo (drevnina), pri trajnicah pa pričnejo propadati nadzemni deli (snovi iz teh tkiv se prenesejo v podzemne dele).

Saracenia alata   

Vpliv obdobja dolge in tople jeseni (še posebej, če je to povezano s sušo poleti) ali pa daljše obdobje otoplitve v zimskih mesecih, proces mirovanja in priprave rastline na nizke temperature ustavita in prekineta. Rastlina zaradi tega ni sposobna preživeti nizkih temperatur, je prizadeta ali celo propade že pri temperaturi, ki je precej višja od minimalne temperature, ki bi jo sicer preživela v popolnem zimskem mirovanju.
Vpliv vetra na prezimnost rastlin se najbolje opazi na iglavcih in zimzelenih

rastlinah. Vpliv suhega mrzlega vetra povzroči izhlapevanje vode iz listov in iglic drevnine, ker je nadomestna voda rastlini nedostopna (zmrznjena v tleh) pride do poškodb celičnih sten in rastlinskih tkiv (ne le listov in iglic temveč tudi skorje in vej), zato takšne rastline propadejo.
Vpliv sonca je v naših klimatih prav tako odločujoč faktor, ki vpliva na prezimnosti rastlin.
                                                                                                                              Olearia nimularifolia    

Količina in moč zimskega sonca in temperatur pod 0°C je pri nas ena najvišjih v Evropi. Sonce povzroči, da rastline kljub mirovanju pričnejo s procesom fotosinteze in izhlapevanjem. Posledica tega dejavnika je fiziološka suša, ki jo na rastlini opazimo kot sušenje in poškodbe listov. Zimzelene rastline, ki rastejo na odprti sončni legi so zaradi tega vzroka običajno bolj prizadete kot rastline iste sorte, ki rastejo v senci vsaj del dneva. Aucuba japonica, ki ni izpostavljena soncu prenese zimo brez poškodb. Rastlina posajena na popoldanskem soncu je v lanski zimi izgubila 20% listne mase. Rastlina posajena na prostem s celodnevnim soncem pa je propadla. Vse tri rastline so bile genetsko enake (potaknjenci iste matične rastline), posajene in oskrbovane na enak način. V to skupino rastlin bi lahko uvrstil še: Rhododendron sp., Ilex sp., Prunus laurocerasus.

Odbira rastlin ne samo z najbolj mrzlih, ekstremnih rastišč, temveč tudi selekcija (naravna ali načrtna pod vplivom človeka), so prinesle rastline, ki v preteklosti niso rasle v podnebju kakršno je pri nas. Z izbiro pravilnih vrst in sort lahko rastline rastejo za v 2 - 3 temperaturna območja hladnejšem podnebju. Magnolia grandiflora, ki je v preteklosti rasla v temperaturnem območju 7B in 8, sedaj
Maihuenia poeppigii    

raste v temperaturnem območju 6. Selekcija je prinesla sorte M. grandiflora 'Edith Bouque' in M. grandiflora '31 Bellow', ki brez težav preživita temperaturo do -30°C z minimalnimi poškodbami na listih. Tudi odbira in razmnoževanje rastlin, ki so prenesle in preživele ekstremne pogoje (npr. izredno mrzlo suho zimo) pripomore k boljši odpornosti.
Sam sem pričel z razmnoževanjem rastline Cuninghamia konishii 'Little Leo', ki je v strokovni literaturi označena kot rastlina temperaturnega območja 8B - 9. Matična rastlina je preživela zadnjih 8 zim (najnižja temperatura v tem času je bila -27C)