Albicija                                            Aspidistra elatior  'Variegata'                Cvet agapantusa                    

ČAS SAJENJA

Pri temperaturno občutljivih rastlinah je čas sajenja eden od odločajočih dejavnikov, ki vplivajo na rast in preživetje rastline. Jeseni sajene rastline nimajo dovolj časa za prilagoditev in se do zime ne vrastejo dovolj. V lanskem letu sem sadil nekaj rastlin v mesecu septembru in kar nekaj jih je čez zimo propadlo. Agapantusi posajeni aprila, maja so zimo preživeli brez težav, tisti sajeni septembra pa so propadli. Na napakah sem se naučil, da je boljše jeseni nabavljeno problematično drevnino in trajnice prek zime spraviti v prostor s temperaturo 0° C in jih saditi takoj, ko mine nevarnost mraza. V času vegetacije se rastline prilagodijo, vrastejo in jeseni pripravljene lažje preživijo zimo.

Ker pri nabavi redkih in posebnih rastlin običajno ne moreš vplivati na čas dobave, je dobro da imaš prezimovališče zanje. Včasih zadostuje že zakop ob hiši in prekrivanje z vejami pri nekaterih pa je boljše rastline spraviti v neogrevano, dovolj toplo (hladno) klet ali rastlinjak.

Priprava sadilnega mesta

Z nekaj enostavnimi in preprostimi ukrepi lahko sami vplivamo na prezimnost rastlin in si ne kazimo vrta s folijami, steklom in pregrinjali, ki jih potem občudujemo celo zimo.

Prvi relativno enostaven ukrep je sajenje rastlin v večjo globino in s tem posledično manjši vpliv zimske temperature. Stvar, ki je v času mirovanja rastline popolnoma enostavna (rastlina brez listja, čebulnica, gomoljnica) je v času vegetacije, ko so rastline olistane in v rasti malce težje izvedljiva. Najenostavneje je da ob sami saditvi odstranimo zemljo (5-15 cm), tako da dobimo poglobljeni kolobar v katerega posadimo rastlino. Jeseni, ko rastlina preide v mirovanje, zemljo dosujemo na normalno višino. Delo je rahlo oteženo pri rastlinah, ki so občutljive za talno vlago, saj globlja saditev, pomeni več vlage in posledično večjo verjetnost gnitja in propada rastlin.Za takšen tip rastlin je potrebno pod koreninskim sistemom narediti drenažno plast in šele nato saditi rastlino kot je to opisano zgoraj.

Drugi ukrep je vlaga v zemlji. Manj jo imamo pozimi, prej ko se zemlja odcedi in postane zračna lepše bodo rastline preživele. Sam uporabljam za izboljšanje vodnega režima že stoletja preizkušen material - kremenčev pesek. Pri zasnovi grede (skalnjaka s prezimnimi kaktusi) enostavno dodamo pesek, ga vmešamo v zemljo (globlje je boljše) in sadimo rastline. Kremenčev pesek se v vodi in zemlji ne raztaplja zato je primeren za vse vrste rastlin. V primeru, da rastline potrebujejo za rast apnenec ga dodajmo samo tistim rastlinam, kjer je to potrebno.

Če sta prva dva načina relativno enostavna in preprosta za izvedbo pa je tretja tehnika za izboljšanje prezimnost rastlin izvedbeno najtežja in vpliva na izgled celotnega vrta. Dvignjene grede, ki jih postavimo v prostor zahtevajo največ truda (ne samo za umestitev) temveč tudi za gradnjo. Tudi velikost takšne grede je pomembna, saj mraz pride v gredo s strani kar v praksi pomeni da je rob (20-30 cm) takšne grede neprimeren za toplotno občutljive rastline. Uporaba materiala, ki manj prevaja toploto (les, tufa, lehnjak) je boljša kot da uporabljamo hitro prevoden material (beton, pripravljeni škarpniki,...).

prezimni kaktus                    Magnolia grandiflora           Pelargonium         
                                                     'Edith Bouke'

Zaščita rastlin (materiali)

V ta namen se uporabljajo organski in anorganski materiali. Osnovna naloga je, da prepreči prodor nizkih temperatur in v nekaterih primerih sonca, vlage in vetra do rastline ali rastlinskih delov. Od vrste rastline je odvisno ali ščitimo podzemni del (čebulnice, gomoljnice, trajnice) ali moramo zaščititi nadzemni del (steblo, liste).

Najboljši material za zaščito, ki so ga uporabljali že v preteklosti, je smrečje. Glede na dostopnost lahko uporabljamo smrekove ali borove veje. Obe rastlini imata v sebi smolo in na vlagi ne pričneta gniti in razpadati. Uporabljamo jih tako za zaščito tla kot tudi zaščito pred zimskim soncem in vetom. Debelina nanosa je odvisna od naše klime in zahtevnosti rastlin. Spomladi pazimo, da zaščito pravi čas odstranimo, da ne pride do odganjanja brstov in s tem posledično do večje občutljivosti na spomladanske pozebe.

Pri mladih drevesih, ki so običajno bolj občutljiva na nizke temperature lahko uporabimo listje, ki ga nasujemo okoli stebla. Okvir, ki bo držal listje v višino si naredimo iz bambusovih palic ali vej, ki jih zapiknemo v zemljo med sabo povežemo z rafijo ali srobotom in v okvir nasujemo listje. Enostavnejši način je, da si iz varjene vrtne mreže izdelamo valj in vanj nasujemo listje. Pri obeh načinih moramo upoštevati da mokro listje ni izolator zato je treba listje z vrha zaščititi z folijo. Da se folija skrije, nanjo nasujemo 5 cm listja.

V svojem vrtu ne uporabljam raznih folij, vlaknin in podobnih novodobnih pripomočkov, ki naj bi čudežno ohranili temperaturo pod sabo. Če je pozimi cel dan oblačno in hladno pod 0° C, pod takšnim prekrivalom ne more biti 3-5° C več kot je zunaj. V kolikor pa so proizvajalci našli nov princip za ustvarjanje temperature pa prosim bralce, da mi to ljubeznivo posredujejo. Vlaknine, ki so uporabne za prehodno obdobje (spomladanska pozeba, jesenski zgodnji mrazovi) in kot zaščita solate pred srnami, se pozimi po mojem mnenju ne obnesejo.

Omenil bi še en pogoj, ki določa prezimnost rastline. Pravzaprav ga ne bi niti poimenoval prezimnost, ampak odpornost rastline na visoke temperature. V preteklosti smo na ta pomemben del kar pozabili saj so bile izjemno visoke temperature prej izjema kot pravilo. Poletje 2003 s svojo sušo in vročino pa je v marsikateri gredi pustilo za sabo prazna mesta, kjer so prej rasle rastline s poreklom s severa, visokogorskih travnikov in pašnikov in rastline iz vlažnih področij Himalaje. V tem obdobju je propadlo tudi 10% moje zbirke iglavcev. V strokovni literaturi so se pogosteje pričele pojavljati oznake za temperaturne cone, ki so označene npr 4-7, 5-7. Prva številka pomeni najnižjo temperaturno cono,druga pa najvišjo temperaturno cono, ki jo rastlina uspešno preživi.

Če na kratko povzamem, je uspešna rast toplotno zahtevnih in občutljivih rastlin tvegana in zahteva veliko rastlinskega znanja. Poznati je potrebno zahteve rastline, od kod prihaja, kje je bila vzgojena, kako hitro je rasla in še kar nekaj ostalih podatkov, da se bo takšna rastlina, dobro počutila v našem vrtu.

Pelargonium                               Prezimni kaktus in Agava                         Romnea coulteri

 

Človek je po svoji naravi raziskovalec in premika meje svojega znanja. Poskusi vnosa novih nenavadnih rastlin se običajno ne končajo s prvo propadlo rastlino in s tisto slovensko folkloro: saj sem ti rekel (rekla), da je to nemogoče. Zase vem da sem trikrat sadil Araucario na različne lege in vedno je neslavno končala po 2,3 letih. Nikoli več, sem se zaklel, po zadnjem neuspehu (osel gre le enkrat na led, sam sem šel trikrat). Lepe želje pa sem kmalu spremenil, ko sem našel vrtnarijo, ki ponuja Araukario, ki preživi -23° C, Pa bom tako šel na led še četrtič v upanju, da bo končno preživela.