Zaščita sort- žlahniteljske pravice


Že dolgo sem se pripravljal da napišem nekaj o najnovejši pogruntavščini v vrtnarski industriji. Beseda industrija se sicer ne povezuje z vrtnarstvom, vendar je vsaj zame popolnoma ustrezna in natančno opisuje dogajanje.

V člankih, ki sem jih napisal za društvo in vsaj delno obravnavajo to tematiko ugotavljam, da so stare sorte včasih boljše kakor nove in da je zakonodaja na tem področju preveč toga in nedorečena.

Zaščita sort in z njo povezane pravice žlahniteljev v meni sprožajo številne pomisleke. Najmočnejše bom razložil:

  1. Rastline in narava niso lastništvo. V vrtu, parku jim dajemo prostor in po najboljših možnostih ugodne pogoje za rast in razvoj.
  2. Zaradi zaščite so mnoge rastline napačno poimenovane, saj se s tem izogneš plačilu  patenta.
  3. Veliko zaščitenih (patentiranih) rastlin je prišlo in bilo najdeno v naravi ali v vrtovih (brez vtikanja in pomoči žlahnitelja).
  4. Preimenovanje starih sort z namenom pridobitve patenta.


Patentiranje sort je trenutno najbolj rastoč del hortikulture. Z njim so povezane številne službe in ljudje, ki v vrtnarstvu (in kmetijstvu) vidijo le zaslužek in dobiček. Z izgubo delovnih mest v industriji (bankah, zavarovalnicah, …) so tako številni pravniki in ekonomisti našli svoj topli dom v zeleni industriji (ki pa že dolgo ni zelena) in uradih Evropske unije. Živa bitja in rastline si pač po svoji logiki predstavljajo, kot stvari ali fascikle s katerimi lahko delajo kar hočejo. V tem virtualnem (uradniškem) svetu je vse možno in dopustno. To je daleč od realnega sveta, sam temu rečem v šali, da rastline niso ribje konzerve, ki jih lahko proizvajaš ne glede na vreme in čas in so vse enake (velikost, teža, okus).

Kar nekaj vrtnarjev je do sedaj plačalo kazni zaradi teh patentiranih rastlin. Nakup rastlin, ki so označene kot zaščitene (patentirane) pomeni, da plačaš v ceni sadike tudi patent. S podpisom pogodbe o nabavi in nakupu takšnih sadik sprejmeš tudi obvezo, da takšnih rastlin ne boš razmnoževal in prodajal. Vsako nadaljnje razmnoževanje je prepovedano in kaznivo. Ena nabavljena sadika zaščitene rastline pomeni tudi eno sadiko, ki jo vzgojiš in nato prodaš. Torej nobenih potaknjencev potaknjenca ni dovoljeno narediti brez dovoljenja lastnika patenta ali njihovega zastopnika. Pristojnost za ugotavljanje tega ima fitosanitarna uprava (bivši FURS) oz. kar je od nje ostalo po združitvi z veterinarsko upravo (bivši VURS). Na njihovi spletni strani sem zaman iskal sortno listo zaščitenih rastlin. In glej čudo tudi na strani glavnega organa, ki se ukvarja s tem pomembnim vprašanjem sortne liste ni. Pravzaprav sortna lista je, a z imeni sort, ki nimajo nobene veze z trgovskim imenom sorte. Dostop do nje je s prijavo v njihov sistem na strani http://www.cpvo.europa.eu, poglavje databases podpoglavje CPVO Variety Finder. Tu najdemo vse zaščitene sorte, ki pa jih vodijo pod številkami in ne imeni sort. Glede na pomembnost tega in kazni, ki jih vrtnarji plačujejo bi vsak normalen prebivalec planeta pričakoval, da bodo ti podatki na prvi strani, da bo v njih našel pravilna imena (imena sort na tržišču in ne kodiranih imen) in plačano zaščito za vsako leto. To isto bi pričakoval tudi na straneh v Sloveniji, le z to razliko da bi bilo prevedeno v uradni jezik, ki se uporablja pri nas.

Pravzaprav se pravljica o zaščitenih sortah rastlin tu šele začne. Ko vstopiš v virtualni svet zaščitenih sort na strani CPVO (ob predhodni prijavi v njihov sistem), najdeš tam sorte s šifro, ki ne pove ničesar. Primer je npr. Magnolia kobus EU 29997. Rastlina ne obstaja v nobenem katalogu in je pod tem imenom ne dobiš. Ime sorte je Magnolia kobus 'Maraczi',  ki pa sliši tudi na ime Magnolia kobus 'Isis' TM. Selekcija sorte  je bila vzgojena na Madžarskem pod vodstvom Dr. László Maráczi, zaščito je zahtevala drevesnica Prenor. V prodaji je v mnogih drevesnicah po Evropi. Zanimivo je, da mnoge od njih na etiketi ne navajajo zaščite (PBR EU 29997) ali znaka TM (TRADE MARK), ki je zaščiteno sortno komercialno ime in s PBR nima veze. Ob nakupu takšne sadike brez označb in nadaljnjem razmnoževanju le-te smo lahko kaznovani.

To lepo piše na pravilni etiketi. V angleščini je napis UNAUTORISED PROPAGATION IS PROHIBITED, v nemščini  NACHBAU VERBOTEN. V  navodilih za uporabo rastline (etiketa rastlin v slovenščini) pa v enem od uradnih (?) jezikov v Sloveniji (AN ali DE, če vrtni centrali vrtnar  kupuje v Italiji še IT ali NL). Vse našteto velja za komercialno razmnoževanje in prodajo tako zaščitenih sadik. Za nekomercialno razmnoževanje (podarjanje, testiranje, križanje) to določilo ne velja, torej lahko zaščiteno sorto veselo razmnožite in jo podarite svoji sosedi, prijatelju, znancu, mimoidočemu sprehajalcu,…. V šali bi lahko rekel, da  imam 20 sadik zaščitene sorte, ki jo vsakemu podarim ob nakupu netreska, ki stane 15,00€. Izračun, da je vse pokrito bi izgledal takole: zaščitena sorta gratis + netresk 15,00€. Nekomercialno sem zaščiteno sorto podaril in je nisem tržil.

Zaščita sorte (PBR) seveda stane. Začetni stroški se gibljejo od 1300- 1800€ po sorti. Za to vrednost lastnik zahtevka (to ne pomeni da je to človek, ki je sorto našel) dobi preverjanje sorte, izpolni cel kup obrazcev in na koncu dobi potrdilo, da je sorta zaščitena IN DA JE PREPOVEDANO KOMERCIALNO RAZMNOŽEVANJE BREZ DOVOLJENJA LASTNIKA ZAŠČITE. Zaščita sorte traja 20-25 let (trajnice – drevnina) po tem času se lahko sorta prosto razmnožuje. Vsako leto (20-25 let) mora lastnik plačati pristojbino za podaljšanje zaščite, saj le plačana pristojbina zagotavlja vse pravice, ki iz nje izhajajo. V kolikor zaščita iz kakršnih koli razlogov ni plačana, zaščita propade in je sorta prosto na tržišču. Spiska katere sorte imajo vsako leto plačane pristojbine za zaščito ni (vsaj jaz ga nisem našel), zato se sprašujem koliko je sploh pravilno registriranih zaščitenih sort in koliko etiket je z napačnim podatkom o prepovedi razmnoževanja. 

Na začetku sem zapisal moje pomisleke proti tej praksi. Sam vzgajam rastline, ki nimajo zaščite (ali pa ob nabavi nisem dobil pravilne etikete s podatki) in se dobro obnesejo v vrtu. Našel sem, kar nekaj novih sort rastlin, ki sem jih razmnožil in podaril/prodal po vsej Evropi. Nikoli nisem imel želje in namena, da bi na tem služil z zaščito sorte. Kot rastlinoljubec mi je v ponos, da moje sorte rastejo v mnogih vrtovih in razveseljujejo ljudi. Razmnoževanje vseh teh sort je prosto in zaželeno, saj je to edini način, da se sorte ohranijo.

Druga možnost, ki jo ima vsak je vzgoja starih sort rastlin, ki niso nič kaj slabše kot te nove čudežne sorte. Zaradi starosti so dobro preizkušene in testirane v vseh pogojih, ki vladajo v vrtovih. Pravzaprav je to tisto, kar od rastlin pričakujemo in želimo. Odporne rastline, ki prenesejo strese in nas s cvetjem in zelenjem razveseljujejo ter ne potrebujejo posebne pozornosti in nege.


Gorazd Mauer


Ps.

Udeležil sem se seminarja na temo Zaščita sort okrasnih rastlin. V zelo korektnem predavanju so nam predstavniki Royality administration international, MKGP(KMETIJSKO MINISTERSTVO) in predstavnica Urada za intelektualno lastnino predstavili vidike in

** prednosti ?!** zaščitenih rastlin. Zame novo je le spoznanje, da patent ni enako zaščiti žlahniteljskih pravic. Pravno je enako, zahteve za pridobitev so zelo podobne, pravice, ki jih ima lastnik tudi, le imenuje se drugače. Prepričevanje, koliko stane razvoj nove sorte okrasnih rastlin in koliko časa(in sreče) je za to potrebno ,si lahko preberete v članku Geranium Rosane in Joly Bee .

Z žlahtniteljsko pravico so zaščiteni vsi deli rastline in TUDI njen cvetni prah. V praksi to pomeni, da če imaš v vrtu posajeno zaščiteno sorto (npr Echinacea- ameriški slamnik  ) in čebela(čmrlj) prenese njegov cvetni prah na Echinacea paradoxa(osnovna vrsta iz Amerike) in iz semena dobiš čudovito novo rastlino, ki jo lahko prijaviš kot novo sorto, moraš imeti pisno dovoljenje lastnika sorte. V kolikor z DNK analizo v tvoji sorti najdejo del genskega zapisa zaščitene sorte si odgovoren in kriv.

Sprevržena logika posedovanja narave in rastlin s strani takšne zaščite je očitna. Plačaj za nekaj, kar je naše(smo si to pravico vzeli) in vse bo v redu. O tem, da takšne zaščitene sorte rastlin okužijo seme starih in preizkušenih sort ,seveda ni v vseh predpisih niti besede. Zanima me le, kaj bi bilo če bi jih posameznik tožil te lastnike zaščitenih sort, da so mu uničili genski materijal starih sort.


Comments