Že dolgo sem se pripravljal da napišem nekaj o najnovejši
pogruntavščini v vrtnarski industriji. Beseda industrija se sicer ne
povezuje z vrtnarstvom, vendar je vsaj zame popolnoma ustrezna in
natančno opisuje dogajanje.
V člankih, ki sem jih napisal za društvo in vsaj delno obravnavajo to
tematiko ugotavljam, da so stare sorte včasih boljše kakor nove in da je
zakonodaja na tem področju preveč toga in nedorečena.
Zaščita sort in z njo povezane pravice žlahniteljev v meni sprožajo številne pomisleke. Najmočnejše bom razložil:
- Rastline in narava niso lastništvo. V vrtu, parku jim dajemo prostor in po najboljših možnostih ugodne pogoje za rast in razvoj.
- Zaradi zaščite so mnoge rastline napačno poimenovane, saj se s tem izogneš plačilu patenta.
- Veliko zaščitenih (patentiranih) rastlin je prišlo in bilo najdeno v naravi ali v vrtovih (brez vtikanja in pomoči žlahnitelja).
- Preimenovanje starih sort z namenom pridobitve patenta.
Patentiranje sort je trenutno najbolj rastoč del hortikulture. Z njim
so povezane številne službe in ljudje, ki v vrtnarstvu (in kmetijstvu)
vidijo le zaslužek in dobiček. Z izgubo delovnih mest v industriji
(bankah, zavarovalnicah, …) so tako številni pravniki in ekonomisti
našli svoj topli dom v zeleni industriji (ki pa že dolgo ni zelena) in
uradih Evropske unije. Živa bitja in rastline si pač po svoji logiki
predstavljajo, kot stvari ali fascikle s katerimi lahko delajo kar
hočejo. V tem
virtualnem (uradniškem) svetu je vse možno in dopustno. To je daleč od
realnega sveta, sam temu rečem v šali, da rastline niso ribje konzerve,
ki jih lahko proizvajaš ne glede na vreme in čas in so vse enake
(velikost, teža, okus).
Kar nekaj vrtnarjev je do sedaj plačalo kazni zaradi teh patentiranih
rastlin. Nakup rastlin, ki so označene kot zaščitene (patentirane)
pomeni, da plačaš v ceni sadike tudi patent. S podpisom pogodbe o nabavi
in nakupu takšnih sadik sprejmeš tudi obvezo, da takšnih rastlin ne boš
razmnoževal in prodajal. Vsako nadaljnje razmnoževanje je prepovedano
in kaznivo. Ena nabavljena sadika zaščitene rastline pomeni tudi eno
sadiko, ki jo vzgojiš in nato prodaš. Torej nobenih potaknjencev
potaknjenca
ni dovoljeno narediti brez dovoljenja lastnika patenta ali njihovega
zastopnika. Pristojnost za ugotavljanje tega ima fitosanitarna uprava
(bivši FURS) oz. kar je od nje ostalo po združitvi z veterinarsko upravo
(bivši VURS). Na njihovi spletni strani sem zaman iskal sortno listo
zaščitenih rastlin. In glej čudo tudi na strani glavnega organa, ki se
ukvarja s tem pomembnim vprašanjem sortne liste ni. Pravzaprav sortna
lista je, a z imeni sort, ki nimajo nobene veze z trgovskim imenom
sorte.
Dostop do nje je s prijavo v njihov sistem na strani
http://www.cpvo.europa.eu, poglavje databases podpoglavje CPVO Variety
Finder. Tu najdemo vse zaščitene sorte, ki pa jih vodijo pod številkami
in ne imeni sort. Glede na pomembnost tega in kazni, ki jih vrtnarji
plačujejo bi vsak normalen prebivalec planeta pričakoval, da bodo ti
podatki na prvi strani, da bo v njih našel pravilna imena (imena sort na
tržišču in ne kodiranih imen) in plačano zaščito za vsako leto. To isto
bi pričakoval tudi
na straneh v Sloveniji, le z to razliko da bi bilo prevedeno v uradni
jezik, ki se uporablja pri nas.
Pravzaprav se pravljica o zaščitenih sortah rastlin tu šele začne. Ko
vstopiš v virtualni svet zaščitenih sort na strani CPVO (ob predhodni
prijavi v njihov sistem), najdeš tam sorte s šifro, ki ne pove ničesar.
Primer je npr. Magnolia kobus EU 29997. Rastlina ne obstaja v nobenem katalogu in je pod tem imenom ne dobiš. Ime sorte je Magnolia kobus 'Maraczi', ki pa sliši tudi na ime Magnolia
kobus 'Isis' TM. Selekcija sorte je bila vzgojena
na Madžarskem pod vodstvom Dr. László Maráczi, zaščito je zahtevala
drevesnica Prenor. V prodaji je v mnogih drevesnicah po Evropi. Zanimivo
je, da mnoge od njih na etiketi ne navajajo zaščite (PBR EU 29997) ali
znaka TM (TRADE MARK), ki je zaščiteno sortno komercialno ime in s PBR
nima veze. Ob nakupu takšne sadike brez označb in nadaljnjem
razmnoževanju le-te smo lahko kaznovani.
To lepo piše na pravilni etiketi. V angleščini je napis UNAUTORISED
PROPAGATION IS PROHIBITED, v nemščini NACHBAU VERBOTEN. V navodilih za
uporabo rastline (etiketa rastlin v slovenščini) pa v enem od uradnih
(?) jezikov v Sloveniji (AN ali DE, če vrtni centrali vrtnar kupuje v
Italiji še IT ali NL). Vse našteto velja za komercialno razmnoževanje in
prodajo tako zaščitenih sadik. Za nekomercialno razmnoževanje
(podarjanje, testiranje, križanje) to določilo ne velja, torej
lahko zaščiteno sorto veselo razmnožite in jo podarite svoji sosedi,
prijatelju, znancu, mimoidočemu sprehajalcu,…. V šali bi lahko rekel,
da imam 20 sadik zaščitene sorte, ki jo vsakemu podarim ob nakupu
netreska, ki stane 15,00€. Izračun, da je vse pokrito bi izgledal
takole: zaščitena sorta gratis + netresk 15,00€. Nekomercialno sem
zaščiteno sorto podaril in je nisem tržil.
Zaščita sorte (PBR) seveda stane. Začetni stroški se gibljejo od 1300-
1800€ po sorti. Za to vrednost lastnik zahtevka (to ne pomeni da je to
človek, ki je sorto našel) dobi preverjanje sorte, izpolni cel kup
obrazcev in na koncu dobi potrdilo, da je sorta zaščitena IN DA JE
PREPOVEDANO KOMERCIALNO RAZMNOŽEVANJE BREZ DOVOLJENJA LASTNIKA ZAŠČITE.
Zaščita sorte traja 20-25 let (trajnice – drevnina) po tem času se lahko
sorta prosto razmnožuje. Vsako leto (20-25 let) mora lastnik plačati
pristojbino za podaljšanje zaščite, saj le plačana pristojbina
zagotavlja vse pravice, ki iz nje izhajajo. V kolikor zaščita iz
kakršnih koli razlogov ni plačana, zaščita propade in je sorta prosto na
tržišču. Spiska katere sorte imajo vsako leto plačane pristojbine za
zaščito ni (vsaj jaz ga nisem našel), zato se sprašujem koliko je sploh
pravilno registriranih zaščitenih sort in koliko etiket je z napačnim
podatkom o prepovedi razmnoževanja.
Na začetku sem zapisal moje pomisleke proti tej praksi. Sam vzgajam
rastline, ki nimajo zaščite (ali pa ob nabavi nisem dobil pravilne
etikete s podatki) in se dobro obnesejo v vrtu. Našel sem, kar nekaj
novih sort rastlin, ki sem jih razmnožil in podaril/prodal po vsej
Evropi. Nikoli nisem imel želje in namena, da bi na tem služil z zaščito
sorte. Kot rastlinoljubec mi je v ponos, da moje sorte rastejo v mnogih
vrtovih in razveseljujejo ljudi. Razmnoževanje vseh teh sort je prosto
in
zaželeno, saj je to edini način, da se sorte ohranijo.
Druga možnost, ki jo ima vsak je vzgoja starih sort rastlin, ki niso
nič kaj slabše kot te nove čudežne sorte. Zaradi starosti so dobro
preizkušene in testirane v vseh pogojih, ki vladajo v vrtovih.
Pravzaprav je to tisto, kar od rastlin pričakujemo in želimo. Odporne
rastline, ki prenesejo strese in nas s cvetjem in zelenjem
razveseljujejo ter ne potrebujejo posebne pozornosti in nege.
Gorazd Mauer
Ps.
Udeležil sem se seminarja na temo Zaščita sort okrasnih rastlin. V zelo korektnem predavanju so nam predstavniki Royality administration international, MKGP(KMETIJSKO MINISTERSTVO) in predstavnica Urada za intelektualno lastnino predstavili vidike in
** prednosti ?!** zaščitenih rastlin. Zame novo je le spoznanje, da patent ni enako zaščiti žlahniteljskih pravic. Pravno je enako, zahteve za pridobitev so zelo podobne, pravice, ki jih ima lastnik tudi, le imenuje se drugače. Prepričevanje, koliko stane razvoj nove sorte okrasnih rastlin in koliko časa(in sreče) je za to potrebno ,si lahko preberete v članku Geranium Rosane in Joly Bee .
Z žlahtniteljsko pravico so zaščiteni vsi deli rastline in TUDI njen cvetni prah. V praksi to pomeni, da če imaš v vrtu posajeno zaščiteno sorto (npr Echinacea- ameriški slamnik ) in čebela(čmrlj) prenese njegov cvetni prah na Echinacea paradoxa(osnovna vrsta iz Amerike) in iz semena dobiš čudovito novo rastlino, ki jo lahko prijaviš kot novo sorto, moraš imeti pisno dovoljenje lastnika sorte. V kolikor z DNK analizo v tvoji sorti najdejo del genskega zapisa zaščitene sorte si odgovoren in kriv.
Sprevržena logika posedovanja narave in rastlin s strani takšne zaščite je očitna. Plačaj za nekaj, kar je naše(smo si to pravico vzeli) in vse bo v redu. O tem, da takšne zaščitene sorte rastlin okužijo seme starih in preizkušenih sort ,seveda ni v vseh predpisih niti besede. Zanima me le, kaj bi bilo če bi jih posameznik tožil te lastnike zaščitenih sort, da so mu uničili genski materijal starih sort.