Zbirko rastlin lahko zasnuje vsak le želja mora biti dovolj velika. Zbirka ne potrebuje sajenja vseh obstoječih rastlin določenega rodu ali vrste. Večina zbirk, ki sem jih imel priliko videti je bolj ali manj odraz lastnika in njegovega izbora rastlin v zbirki. Nekateri so v svoji specializiranosti (predvsem pri rodovih in vrstah z nepreglednim številom sort) odšli tako daleč, da zbirajo le rastline, ki so rumene, pritlikave. Poznem zbiratelja, ki zbira in ima samo zbirko host, ki so križanci in mutacije sorte Hosta 'Tiara'.

Izbira sadik je stvar okusa, znanja posameznika in razpoložljivega prostora v vrtu. Zbirka je zasajena skupina rastlin (sorodne v rodu ali vrsti) in so bile po tem kriteriju izbrane.

Izbira rastlin v zbirki, naj ne bo prepuščena naključju in kar je še huje, trenutnim modnim trendom v hortikulturi. Prav tako se prilagajajmo vremenu in prostoru v vrtu. Kljub temu, da sam zbiram iglavce v mojem vrtu ne sadim jelk (Abies sp.), čeprav obstajajo čudovite sorte teh rastlin. Vzrok je močno sonce in suh zrak tako poleti kot pozimi. Podobno velja, tudi za hoste. Tudi meni so všeč velike sorte vendar potrebujem ta rastišča za pritlikave iglavce. Oboji potrebujejo polsenco in na prostor, kjer raste ena velika hosta, lahko posadim 3 pritlikave iglavce, med nje pa 2 pritlikavi sorti host. Če bi imel vrt na Gorenjskem, kjer so hude zime in velika količina padavin, tako poleti kot pozimi (sneg), ne bi zbiral Agapanthus-ov (afriška lilija), Eucomisov (ananas ali čopasta lilija), prezimnih kaktusov in agav ter Podocarpusov. Vse te rastline, bi na neprimernem mestu propadle, ali pa bi jih moral vzgajati kot posodovke.

Zlato pravilo, ki se ga drži vsak lastnik dobro vzdrževane zbirke rastlin je:

• klima,
• tip zemlje,
• prostor,
• pravilnost poimenovanja in
• izvor sadik.

Ponudniki rastlin za posamezno rastlinsko zbirko niso pogosti. Lokalne vrtnarije in vrtni centri sicer prodajajo čudovite primerke posameznih rastlin s pomanjkljivim ali celo napačnim poimenovanjem. Rešitev tega problema se imenuje specializirane, zaupanja vredne vrtnarije in vrtnarji. Najdejo se med druženjem z ostalimi zbiratelji in vzgojitelji, v strokovnih vrtnih revijah (veliko lepih slik in malo meglenega članka, še ne pomeni, da je revija strokovna). Tudi internet je pomemben vir podatkov o gojiteljih in novih rastlinah. Sam se poslužujem obiska žlahtniteljev posameznega rodu, saj ne samo, da dobim točne sorte (sadike dobljene pri človeku, ki je sorto našel imajo med zbiratelji najvišje zaupanje v pravilnost sorte) temveč tudi sorte, ki so še v razvoju in jih še ne najdemo na tržišču. Zbirko Podocarpus-ov (P. alpinus, P. nivalis) sem dobil pri vrtnarjih, ki se z njimi ukvarjajo, jih načrtno križajo in ustvarjajo nove sorte, zato lahko rečem, da so rastline, ki rastejo v moji zbirki točno poimenovane in enake kot rastline pri gojitelju.

Vsak zbiratelj rastlin slej ko prej trči na dva problema, ki nista povezana s prostorom v vrtu, imata pa za posledico število sort posameznega rodu.

Dostopnost sorte ali rastline

Na to sem naletel na začetku svojega zbiranja iglavcev. Obiskal sem znano vrtnarijo v Holandiji, ki se ukvarja izključno z vzgojo mini iglavcev in ima v lasti več narodnih zbirk iglavcev. S sabo sem imel spisek iglavcev prepisan iz kataloga vrtnarije, denar, prostor v avtu in pogum za prestop meje (v 90 letih si moral vsako rastlino pretihotapiti v Slovenijo). Lastnik je na hitro pogledal moj spisek želja, mi povedal, da vseh rastlin nima, da pa mi bo tiste, ki jih ima poiskal, sam naj pa se le razgledam po vrtnariji in vrtu. Med mojim ugotavljanjem, kaj so resnično pritlikavi iglavci, da to ni Picea abies 'Compacta', P. a. 'Nana' in niti P. glauca 'Conica', mi je postalo kristalno jasno v prvi minuti sprehoda po vrtnariji. Prav tako, sem našel v prodajnem delu sadike z mojega nakupovalnega lista. Razočaranje, ko mi je lastnik pripravil samo polovico napisanih rastlin, saj ostalih nima in tudi če sem jih našel niso za prodajo, ampak so namenjene za zbiratelje in izmenjavo se je na koncu spremenilo ob pogovoru o zbirkah iglavcev, iskanju novih sort in najvažnejšim, to je s seznamom njegovih prijateljev v Evropi, ki se ukvarjajo s tem. Spoznanja, ki sem se jih naučil tedaj in se jih še vedno držim:

• Niso vse rastline v katalogu za prodajo,
• spoznavanje, druženje in izmenjava informacij z osebo in ne preko telefona in sedaj elektronske pošte ,
• potrpežljivost pri čakanju na rastlino,
• nekatere rastline so samo za zbiratelje.

Na kratko: na dostopnost rastlin vpliva več dejavnikov npr. novost sorte ali sorte, ki se težko razmnožujejo ali rastejo počasi, se težje dobijo in nanje moramo čakati ter cena.

Cena sadik

Začetnik v zbiranju naj se izogiba najdražjih rastlin. Vzrok visoke cene je, da je rastlina nova, da se je ne da razmnoževati, ali pa je občutljiva na bolezni in škodljivce in velikost sadike. Kljub vsemu znanju, ki sem ga pridobil z pritlikavimi iglavci me še vedno kakšna nova sorta preseneti in kljub najboljši legi in skrbi propade. Sorte ceder (Cedrus atlantica), ki jih sadimo potrebujejo veliko svetlobe in sonca. Sorte Cedrus atlantica 'Saphir Nymph' in C. a. 'Golden nuggat' morajo rasti v senci in rabijo samo poznopopoldansko sonce. Sajenje na klasično mesto za rast ceder je povzročilo izgubo obeh sort že nekaj mesecev po sajenju. Izguba sadike vredne 20€ (eno do dvoletna cepljenka s ceno za prijatelje) ni isto kot izguba starejše rastline (3-4 leta) iste sorte (40-50€). Ko zbiratelj postane bolj izkušen in ima več informacij o rastlinah, ki jih zbira lahko, prične nabavljati dražje, bolj redke sorte, saj je verjetnost izgube zaradi nepoznavanja manjša.

Kljub temu naj cena ne bo odločujoči dejavnik pri nakupu rastlin. Čakanje na sorto, ki bo po treh ali petih letih izgubila na ceni za nekaj evrov, nas prikrajša za uživanje v sorti za ta čas. Nakup Hoste 'Praying Hands' pred 6 leti je stal 30€ sedaj stane meristemsko razmnožena 10€.

V tem času, ko je rastlina rasla v vrtu kjer sem jo občudoval sem na njej našel eno mutacijo ('Rifnik 2008'), jo razmnožil in s tem razveselil kar nekaj zbirateljev.
 

Zaključek

Zbiranje rastlin je uživanje ob rastlinah. Nikoli nisem v tem početju tekmoval s komerkoli ali poskušal kopirati obstoječe zbirke. Večina zbirateljev rastlin (amaterji in profesionalni gojitelji), ki sem jih spoznal so najprej ljubitelji rastlin in odprta prijateljska skupina ljudi.