Gunnera

Slovenščina jo pozna pod imenom gunera v domovini in angleškem govornem področju jo imenujejo: čilska gunera, čilska rabarbara,orjaška rabarbara,nalka.Sam sem bil dolga leta prepričan, da rastlina ne preživi zime v Sloveniji. Mnenje sem spremenil po pogovoru z glavnim vrtnarjem graškega botaničnega vrta. Tu imajo gunero posajeno zunaj že 25 let in je do sedaj preživela vse zime in sušna vroča poletja. Rastlina je kljub zanjo neugodnim pogojem orjaška in se vsako leto na novo olista in cveti.

Skrivnost uspeha in preživetja, se skriva v zimski zaščiti rastline. Po prvem močnejšem mrazu, ki poškoduje liste se listi porežejo, z njimi se pokrije sredinski brst in okolica,na vse skupaj pa se nasuje čim bolj zraćen mulč(slama). Sam bom uporabil smrekove veje. Bistvo zaščite je v začetni plasti gunerinih listov,  ki delujejo kot streha nad živim brstom in odvajajo padavine in vlago, ki prihaja pozimi skozi mulč stran od brsta. Tudi smrekove veje, ki pravilno naložene odvajajo vodo skrbijo, da je v notranjosti čim bolj suho. Spomladi se konec aprila-začetku maja odstrani zaščita,  rastlino  se pognoji s preperelim hlevskim gnojem in kar kmalu lahko občudujemo novo rast. Brez zaščite rastlina preživi največ -8 °C.

Razmnožujemo jo s setvijo semena, ki mora biti čim bolj sveže. Na posameznem cvetnem steblu ima rastlina do 80000 semen ki so zrela živo rdeče barve. Po setvi je potrebna hladna stratifikacija skozi zimo.Kalitev je neenakomerna in traja par mesecev. Seme, ki sem ga sejal lansko leto, še vedno kali in vsakih par tednov je potrebno sejančke prepikirati v lončke.

Drugi način se uporablja za stare rastline. Izkop matične rastline(zaradi velikosti je to podobno izkopu drevnine) spomladi in delitev sadike. Pri pravilnem odkopu ima vsak del svoje korenine, ki jih prikrajšamo zaradi lažjega sajenja. Rastlina posajena v vrtu je bila stara 4 leta, preden sem jo spomladi(konec aprila) posadil na stalno mesto. Greda je bila dodatno pognojena s preperelim hlevskim gnojem, dodal sem tudi organsko mineralno gnojilo. Zaradi dolge vegetacije(maj-oktober) se je rastlina pripravila na zimo in je od začetne velikosti zrastla za dvakrat. V poletnih mesecih sem jo redno zalival saj glede na velikost listov potrebuje velike količine vode.

Rastlina ima tudi uporabno vrednost. V domovini(Čile) uporabljajo listne peclje tako, da jih olupijo in jedo sveže skupaj s soljo in čilijem. Stebla prav tako uporabljajo za pripravo likerjev in marmelad. Listi so uporabni za prekrivanje streh. Ker imam rastlino doma sem te listne peclje poskusil in moja ugotovitev ? Okus je zanimiv ne neprijeten morda malce grenak. Če ne bi bilo kaj drugega boljšega(npr ihanska rožica) bi se dalo s tem tudi preživeti.

Vsekakor je to zanimiva rastlina, ki pa potrebuje za svojo rast in razvoj kar nekaj nege in skrbi. Ne le zaščita pozimi temveč tudi zalivanje in redno dognojevanje skozi vegetacijo. Potrebuje veliko organske mase v območju korenin, zato je potrebno vsakoletno dodajanje komposta, ali še boljše preperelega hlevskega gnoja. Če ne bi bilo zgoraj omenjenih težav pri oskrbi bi tej rastlini rastlini dodelil V V 10. Tako pa ima po mojem vrednotenju V V 6.

Se spomnite, da sem v članku  omenil gunero, ki raste v botaničnem vrtu v Graz-u. Zaradi urejanja novega dela so rastlino izkopali z buldožerjem in jo razdelili na 5 delov. En del te rastline sem dobil tudi sam. Ker je že v osnovi bila sadika ogromna in krepko večja kot tista, ki je rastla doma sem jo posadil, in ji v v naslednjem letu spomladi dosul preperelega hlevskega gnoja(eno veliko samokolnico). Rastlina ki je sedaj visoka kot jaz se bohoti z ogromnimi listi . Prav tako je letos naredila socvetje ki ima na sebi množico semen.

Zaradi velikega premera, ki ga zaseda sem kot podrast posadil še eno gunero, ki pa spada med manjše predstavnike rodu.